V soboto, 7. aprila, ni bilo čisto nič aprilsko vreme, pač pa prekrasen sončen dan, ki smo ga planinci OŠ Pivka v družni vrstnikov iz Postojne pod budnim očesom vodnikov Planinskega društva Postojna preživeli v raziskovanju Ljubljanskega barja.
Že potovanje z vlakom na izhodišče našega izleta v Notranjih Goricah je bilo kot polno dobre volje in klepetov.
Na železniški postaji nas je pričakala naša vodička ga. Milka Comino. Po poljskih poteh nas je mimo številnih kanalov za odvajanje vode popeljala do konjeniškega centra Hariet. Uvod v druženje z živalmi so nam povsem nepričakovano pripravile srne, ki so se razigrano podile po polju.
Crkljanju in božanju konjev in psov na posestvu se ni mogel upreti prav nihče.
Pot smo nadaljevali do Podpeči.
Na poti ob reki Ljubljanici nam je priletel naproti prekrasen labod in se nam razkazoval v vsej svoji lepoti.
Podpeški kamnolom in še vedno delujoč obrat za obdelavo kamna nam je predstavil domačin, ki je bil nekoč tam zaposlen.
Ker nam je šlo pohajkovanje po Barju hitro od nog, smo se povzpeli še na Sveto Ano.
Krajši strm vzpon je bil tudi za naše najmlajše planince enostaven zalogaj in brez težav smo se povzpeli do cerkvice na vrhu hriba.
Od tam se nam je odprl prekrasen pogled vse do Ljubljane in še veliko dlje, do s soncem obsijanih zasneženih Kamniško-Savinjskih Alp.
Sledil je spust do Podpeškega jezera. Zelo, zelo nas je mikalo, da bi vsaj malo počofotali, vendar bomo za to morali počakati na toplejše dni.
Med povratkom na železniško postajo smo opazili še fazana, ki nas je s svojimi kriki opozarjal nase. Z bučnim aplavzom, namenjenim naši odlični vodički Milki, in vožnjo z vlakom se je naš izlet zaključil.
