Naša dogodivščina z Erasmus+ projektom se je začela že v osmem razredu, ko so razredniki iz generacije zbrali nekaj najbolj zavzetih učencev, ki so si želeli novih spominov in izkušenj. Že od septembra 2024 smo se vestno pripravljali na naš odhod. Srečevali smo se na sestankih, sestavljali naše predstavitve ter predstavitve naše šole, kraja in okolice. Ko je bilo vse nared in pripravljeno za naš odhod, smo le še spakirali vsak svoj kovček in se 10. novembra ob 11.00 zbrali na železniški postaji Pivka, polni pričakovanj ter z nasmehi na obrazih.
Vlak je speljal in še zadnjič smo se ozrli po domači Pivki, nato pa nas je čakala prijetna ura smeha in pogovorov do železniške postaje Ljubljana, kjer smo si v bližnjem McDonald’su privoščili kosilo. Čakali sta nas še dobri dve uri vožnje do Zagreba, zato smo se udobno namestili v kupeje in z vsakim prevoženim kilometrom je naše pričakovanje naraščalo. Moram priznati, da smo bili vsi kar malo živčni, saj smo naše gostitelje komaj poznali, a ko smo stopili z vlaka, si z nasmehom segli v roke in se ozrli po razsvetljenem Zagrebu, smo se hitro pomirili. Pomahali smo še našima učiteljicama in skozi mesto odšli vsak svojo pot.
V ponedeljek, 11. novembra, smo se prebudili v mrzlo jutro. Oblekli smo debele bunde in se z avtobusi, tramvaji ali peš odpravili v šolo, kjer smo se vsi ponovno zbrali. Učenci in učitelji na OŠ Bukovac so nam in Nemcem, ki so bili prav tako na gostovanju v okviru projekta Erasmus+, izrekli toplo dobrodošlico. Razkazali so nam šolo, ki je marsikoga presenetila z raznobarvnimi hodniki in lepimi učilnicami. Sledile so predstavitve in kvizi slovenske, hrvaške in nemške šole, ki so se odvijali v knjižnici. Imeli smo tudi glasbeno in jezikovno delavnico, nato pa smo se že pošteno lačni odpravili na kosilo v šolsko jedilnico. Bili smo prisotni tudi pri rednem pouku in spoznali, kako se učijo učenci na hrvaških šolah.
V torek, 12. novembra, smo se s tramvajem odpeljali do centra Zagreba, kjer nas je čakala soba pobega. Vsaka skupina je dobila svojo knjigo, polno ugank, ki nas je skozi raziskovanje vodila po mestu, odkrivali smo njegove znamenitosti in zgodovino. Po razrešitvi vseh ugank nas je čakalo nakupovanje spominkov na Zagreb in celoten teden dogodivščin. Vrnili smo se v šolo na kosilo in sledila je likovna delavnica, kjer smo v linolej izrezovali lectova srca ter jih z barvo odtiskovali na platnene vrečke.
Sreda, 13. november, je bil še posebej zanimiv dan, saj nas je čakal izlet v Krapino. Imeli smo voden ogled muzeja neandertalcev iz Krapine, ki nas je popeljal daleč v preteklost. Presenetil nas je moderen ter zanimiv muzej in z veseljem smo nadgradili naše znanje zgodovine. V stavbi starega muzeja smo imeli še delavnico, kjer smo iz gline izdelovali modele izumrlih živalskih vrst (trilobitov, amonitov, rudistov). Po zaključeni delavnici smo se z avtobusom odpravili nazaj proti Zagrebu. Na poti smo se ustavili v prijetni gostilni, kjer smo pojedli obilno kosilo. V Zagreb smo prispeli pozno popoldne.
Četrtek, 14. novembra, smo preživeli na svežem zraku. Skozi gozd parka Maksimir smo prispeli do živalskega vrta, kjer je sledil voden ogled v angleščini. Videli smo veliko eksotičnih živali ter se o njih tudi veliko naučili, kdor pa je želel si je lahko kupil spominek v trgovini živalskega vrta. Skozi park smo se odpravili do šole, vmes pa smo naredili nekaj skupinskih slik. Po kosilu smo imeli tehnično delavnico, kjer smo izdelovali lesene broške z lučkami. Nad izdelki smo bili vsi navdušeni. Sledila je manjša pogostitev v knjižnici, kjer smo si privoščili odlično torto.
Petek, 15. novembra, je bil naš zadnji dan na OŠ Bukovac pa tudi zadnji dan v Zagrebu. Po prihodu v šolo smo imeli računalniško delavnico s pomočjo aplikacije MICROBIT, kjer smo nadgradili naše računalniško znanje. Sledila je malica v kuhinji, da smo se okrepčali pred dolgo potjo do Pivke, nato pa smo se poslovili od naših gostiteljev in novih prijateljev ter se odpravili proti železniški postaji Zagreb.
V tem tednu se je zgodilo toliko novega, nepričakovanega in navdušujočega, da bi bilo težko vse preliti na papir. Nismo namreč sodelovali le v dejavnostih, organiziranih v šoli, ampak smo z družinami, pri katerih smo gostovali, preživeli tudi popoldneve v mestu. Obiskali smo muzej čokolade, hišo iluzij, nakupovali v trgovinicah v mestnem središču, se sprehajali po parku, obiskali zabaviščni center Amazinga, se z žičnico povzpeli na Sljeme ali preprosto uživali v pogovorih v kavarni. Mislim, da je bila za nas vse to pomembna in nepozabna izkušnja, ki nas bo spremljala še dolgo v prihodnost. Naša šolska pot se nadaljuje, že nestrpno pa pričakujemo prihod hrvaških učencev in njihovih učiteljic v aprilu ter naš odhod v Španijo v maju. Do takrat pa se osredotočamo na naše šolske in vsakdanje uspehe.
Lena Seidl, 9. a
