Kako lepo bi bilo pri nas, če se ne bi vsak popoldan prepirali zaradi domače naloge. Otroci o nalogi nočejo nič slišati, staršem pa je to tudi nadloga, na katero morajo otroke opozarjati, če ne zaradi drugega, pa zaradi starševske dolžnosti. Če to ni mučenje!
No, čisto tako pa le ni. Poimenovanje »domača naloga« ima res zoprn prizvok, a če vemo, zakaj nekaj počnemo, je dosti laže.
Verjamem, da je opravljanje domačih nalog smiselno, nisem pa prepričana, da so smiselne prav vse domače naloge, ki jih morajo otroci narediti. Hočem reči, brez utrjevanja znanja in pridobivanja dodatnega znanja na formalen in neformalen način si ne moremo predstavljati kvalitetnega vseživljenjskega znanja, vendar je pomembno, da otroci in starši vemo, kaj otrok počne in zakaj.
Ker se pri domačih nalogah pogosto skalijo odnosi med starši in učitelji, naj poskušam pojasniti, zakaj je koristno sproti izdelovati domače naloge, tudi ko učitelj ne da nobene domače naloge.
Domače naloge in motivacija
Starši menijo, da imajo otroci pri opravljanju domačih nalog največ težav z motivacijo. Ker se jim ne ljubi pisati naloge, se jim zdi brez veze … In zdaj se starši sprašujejo (ali pa sprašujejo učitelja), kako otroka motivirati.
Takšne razprave se mi po navadi zdijo brezplodne. Tudi odrasli delamo doma za službo, vse manj odraslih ima osemurni delavnik in nobenih dodatnih obveznosti. Otroci odraščajo v tej družbi in se usposabljajo za življenje v njej. Starši, poskušajte si predstavljati to deželo čez dvajset let. Kaj želite svojemu otroku čez dvajset let? Se vam še zdi smiselno razmišljati, ali bi otrok naredil nalogo?
Otroka spodbujajmo, naj pokaže/dokaže, da neko snov obvlada. Domačo nalogo preglejmo in pohvalimo; če je treba popraviti napake, otroka opozorimo in vztrajajmo, da jih popravi. Otroka skozi leta šolanja spodbujajmo s ciljem, da se bo kasneje spodbujal sam in bo zadovoljen, ko bo naredil domačo nalogo brez napak. Če otroka naučimo, da bo po opravljenem delu občutil notranje zadovoljstvo, smo mu dali bogato popotnico za življenje. Neopravljanje domačih nalog se formalno ne kaznuje, neformalno pa učenci svoje znanje velikokrat dokazujejo pred tablo, kar mnogo otrok in staršev sprejema kot kazen. Otroci, ki menijo, da znajo in da jim zato ni treba narediti domačih nalog, hodijo po nevarni meji, kjer so možni hitri zdrsi. To so po navadi otroci, ki so v resnici zelo inteligentni, a jim manjka vaje, zato jim tudi kronično manjka kakšna točka pri kontrolni nalogi.
Res je tudi, da otroci z odporom pišejo spise, obnove, grmade računov, vendar ti isti otroci izdelajo odličen referat, kjer pokažejo neverjetno znanje z določenih področij. Menim, da smo učitelji premalo fleksibilni, da bi dovoljevali, da bi otrok nalogo naredil na različne načine. Ko listam nekatere delovne zvezke, se mi zdi, da so že na videz dolgočasni, kako dolgočasno je šele reševanje množice nalog po istem kalupu.
Domače naloge in čustva
Ljubezen do predmeta, učitelja, knjig … odpira vrata v svet zadovoljnega učenca. Otroci imajo lahko občutek, da jih učitelj ne mara, zato ne kažejo pretiranega zadovoljstva ob delu za šolo. Skozi dodatno delo otrok lahko vzljubi predmet, kar opazi tudi učitelj, ki ga pohvali – in otrok dela z večjim veseljem.
Kakšen odnos bo imel otrok do domačih nalog, je odvisno od dejstva, kakšen odnos imajo do njih starši. Če se v domačem okolju naloge izdelujejo v ozračju, ki je nabito s slabo voljo, jezo, ostrimi besedami, se vzrok družinskih težav prenese na šolo in šolske obveznosti. Če se o domači nalogi, za katero potrebujemo pol ure, pogajamo ves popoldan, verjamem, da so lahko vsi v družini slabe volje, ampak v tem primeru ne moremo kriviti šole.
Vem pa, da je šola z vsemi šolskimi obveznostmi velik problem in pogosto upravičeno vir slabe volje tistih otrok, ki imajo kakršnekoli težave pri osvajanju snovi. Problem je tudi zato, ker jim v šoli ne znamo vedno strokovno pomagati, zahteve pa ostajajo. Domače naloge imajo zelo pomembno vlogo pri navezovanju stikov. Otroci si zaradi nalog telefonirajo, izmenjujejo mnenja, se srečujejo in jih skupaj izdelujejo. Celo starši se zaradi domačih nalog pogovarjajo, dogovarjajo, skratka navezujejo stike, ki se ohranjajo še vrsto let, tudi ko otroci niso več šolarji.
Domače naloge in delovne navade
Ob ponavljanju učne snovi se podatki osvežijo in tako se zavira proces pozabljanja. Ob domači nalogi se poraja vrsta asociacij, ki jih lahko preverimo, otroci lahko o temah, ki jih obravnavajo v šoli, razpravljajo s starši, skratka iščejo različne poti za reševanje problemov.
Delovne navade utrjujejo dejstvo, da nekaj naredimo, ne da bi bilo to zahtevano od nekoga drugega. To pomeni, da otrok sam preveri vso snov, ki so jo tisti dan obravnavali, in pregleda zvezke s snovjo pred zlaganjem v torbo. ‘Nimam domače naloge’ namreč največkrat razumemo kot – nič ni treba narediti za šolo. A žal ni tako. Če ni treba narediti pisne domače naloge, to še ne pomeni, da ni treba osvežiti spomina za snov, ki smo jo že obravnavali, prinesti ravnila, barvic, obvestiti staršev o …
Če otroci imajo delovne navade, je to za starše razbremenjujoče. Ni se treba vsak dan znova pogajati, zakaj je treba nekaj narediti. V življenju ne moremo delati samo tistega, kar želimo, nekaj stvari tudi moramo narediti. Otrok, ki se nauči delati brez izsiljevanj in čustvenih izbruhov, bo
čustveno in socialno zrelejši, kar bo pripomoglo k njegovemu boljšemu socialnemu statusu v medosebnih odnosih.
K učnim navadam spada tudi opravljanje domače naloge v primernem prostoru, ob istem času, po vnaprej napisanem urniku, ob pripomočkih, ki jih otrok potrebuje, ob osebi, ki bo otroku pomagala, če je treba, ob nekom, ki bo pregledal izdelek in dal otroku povratno informacijo.
Raje nenarejena kot prepisana
Prva tri leta se otrokov uspeh v osnovni šoli ocenjuje opisno. Ne bom pojasnjevala pomena opisnih ocen, poznam pa mnoge kritike staršev na račun takega načina ocenjevanja. Poudariti želim, da četudi ni številskih ocen, se po določenih kriterijih meri otrokov individualni napredek. Da bi dosegli želene cilje, je treba otroka primerno poučevati v šoli in doma z njim snov vsak dan utrjevati na način, primeren otrokovi starosti.
Nekaterim staršem se otroci z domačimi nalogami smilijo, češ, koliko dela imajo, … ali pa so otroci pri delu prepočasni … ali pa imajo tako zanimiv delovni list, da otrokovo nalogo naredijo starši. Če je naloga prezapletena, je bolj smiselno, da je otroci ne naredijo, kot da se prepisuje ali pa jo piše nekdo drug. Nenapisane naloge so tudi učitelju povratna informacija. Prav tako napisane in dobro opravljene.
Danes skoraj vsi učenci v istem oddelku prejmejo enako domačo nalogo, v prihodnje pa se bomo srečevali z dejstvom, da tudi domače naloge ne bodo za vse učence enake. Upam, da bomo starši in učitelji to novost dobro sprejeli, saj prinaša veliko prednosti.
Branka Ribič Hederih, uni. dipl. psih
