Čarobnost  pesniškega  jezika  obvladajo  mnogi  učenci  na  OŠ  Pivka,  kar  vedno  znova  potrdijo  s  svojimi  nagrajenimi  umetninami. 

Kljub  »posebnim«  časom  so  se  osnovnošolci  s  svojimi  pesmicami  in  bujno  domišljijo  tudi  v  tem  šolskem  letu  odzvali  na  zdaj  že  10. natečaj  Rima  raja  (festival  otroške  poezije, razpisan  za  leto  2021).

Med  petnajst  najboljših  v  različnih  kategorijah  sta  se  tako  uvrstili  kar  dve  naši   učenki,  in  sicer  v  kategoriji  mlajših  učencev  (od  1.  do  5.  razreda)  petošolka  Nika  s  pesmijo  Mišja  družina,  v  kategoriji  starejših  učencev  (od  6.  do  9.  razreda)  pa  sedmošolka  Eva  s  pesmijo  Zima.

Svoji  pesmi  bosta  učenki   predstavili   na  prireditvi,  ki  bo  v   maju   potekala   na  Vrhniki,  v  veliki  dvorani  Cankarjevega  doma.

Učenkama  iskreno  čestitamo!

Irena Tot

MIŠJA DRUŽINA

To je mišja družina.

V njej so mama, oče, dve  teti, stric, sin Rok in hčerka Tina.

Kaj se dogaja v družini, to me zanima!

Poglejmo, če je vse v mišji luknji prima.

Mama se je na visoko goro povzpela,

ker si je to že dolgo želela.

Na vrhu te gore, ki ji pravzaprav fotelj je ime, je lep razgled,

mami se zdi kot cel svet.

Kar tam zgoraj je bila,

dokler noč ni prišla.

Oče v družini poskrbi za smeh

in da v hišo ne pride kakšen greh.

Rad se tudi družabne igre igra,

še posebej šah, saj nihče ne premaga ga.

Včasih pa najraje kar v postelji leno leži:

»Danes bo lep dan!« si govori.

Družinska kuharica je teta Lana,

najraje za kosilo pripravi pečenega purana.

Čokoladni sufle, olivna tapenada, korenčkova juha,

čisto vsem je všeč njena hrana, njena kuha.

Včasih pa kar med peko kruha steče med pšenico in koruzo.

Ko uživa, je ne zanima, da si uniči hlače ali najlepšo bluzo.

In če ima srečo,

lahko za solatno skledo uporabi človeško kontaktno lečo.

Drugi teti Mirjam je ime,

ta o otrocih res veliko ve.

Zanjo je to pomembno, ker ima najtežjo službo,

saj vsako noč ji otroški zobje delajo družbo.

Ve tudi, kako zobni denar narediti,

da se imajo otroci za kaj veseliti.

Hecam se, zobe v bistvu prav zdrobi,

da neprecenljiv prah dobi.

Ta prah spremeni v napoje ter jih proda za denar

in nato ga podari otrokom, ki jim je za ustno higieno mar.

Potem pa je tukaj stric,

stari dobri steklar Matic,

ki je naredil že več kot 100 steklenic.

Dela tudi vitrine, majhne, velike

in celo steklene okvirje za slike.

V luknji je bazen, ki je pravzaprav steklena skleda.

Kdo jo je naredil? Stric Matic, seveda.

Skoraj vsak dan dela kot naprava,

1, 2, 3 … in že je tu steklena sekvoja ali reka Sava.

In pri tem se še zelo zabava.

Sin Rok veliko časa v fitnesu preživi,

tam teče na mestu in dviguje uteži.

Rad tudi bere cele dni

in celo nemščino se uči.

Včasih pa razmišlja, kam bi šel na delo,

mogoče bi postal poklicni klovn – to bi šele bilo veselo.

Uuu, ali pa bi šel v  tovarno za dobro plačo?

Če bi delal tam, bi si lahko kupil grad ali celo palačo!

A ne vem, zakaj to razmišlja, saj je star šele 16 let,

zaenkrat samo prodaja sladoled.

Tina je družinska hči,

ki se skoraj vedno smeji.

Čez nekaj let bo veliko potovala,

da bi neznane kraje spoznala.

Na Japonskem si bo kimono kupila,

v Mehiki pa čudovit sombrero naredila.

V New Yorku blizu kipa svobode bo spala,

na Novi Zelandiji pa se s kiviji igrala.

Na Maldivih bo ves čas na plaži

in v Afriki zaradi hijen ves čas na straži.

Ko jo bodo ta potovanja utrudila,

se bo domov vrnila,

da si bo spočila.

Čakaj malo, le kako bi lahko pozabila,

z njimi živi tudi babica Kamila.

Obožuje čaj iz kamilic, to zagotovo veste iz imena,

in ko je bila mlada, je bila aktivna, zelo malo lena.

Kamila je pletilka že od začetka,

Roku je spletla kapo, mami jopo, meni pa medvedka.

V tej mišji luknji

je vsak v svoji delovni suknji.

Ko pa pride nedelja –

edini dan brezdelja,

so vsi zopet ena skupina,

ena velika in srečna mišja družina.

Nika,  5.  razred

ZIMA

Zima poredna skozi okno me gleda,
oblači v puloverje in se mi smeji.
Nesramnica zima se nam v drva zajeda,
ugaša nam sonce in po dvorišču sneži.

Saj jo imam rada,

če le ni predolga,
če le ni premrzla

in da ne grem zgodaj spat.

A vseeno imam raje,

ko se izza vogala,

potiho, a vztrajno,

prikrade pomlad.

Eva,  7.  razred

(Skupno 106 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost